Zgodovina pasme

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prvi dokumentirani zapisi segajo v leto 1210, ko so slovanski osvajalci oblegali nemški grad Ordensritterburg. Grad je bil osvojen, njegove prebivalce skupaj z grofom pa so poklali. Vendar pa je eden od grajskih hovawartov rešil grofovega sina. Kljub temu, da je bil pes ranjen, je odvlekel drobceno dete v sosednji grad in rešil dečkovo življenje. Eike von Repgow, grofov sin, je odrasel in postal znamenita osebnost v nemški pravni zgodovini. Poznan je po izdaji Sachenspiegel, najstarejši ohranjeni zakonik iz srednjeveške Nemčije. V njem je opisan hovawart s ponosom, kar niti ne preseneča, glede na to, da ga je ponosen pes rešil. Zakonik je bil objavljen leta 1274 in v njem je hovawart omenjen med psmi, za katere je bilo treba plačati odškodnino za primere kraje ali uboja psa."Kdor je ukradel hovawarta in so ga ujeli, je moral plačati 10 florintov in je moral najti lastniku novega enakovrednega psa. Prvi zapisi o vzreji sežejo do leta 1910.

 

Gospod z imenom Kurt F. Konig (1896-1975), ki se je tedaj ukvarjal z vprašanji dednosti, se je tega leta namreč odločil, da bo nadaljeval z delom svojega očeta Bertrama Koniga, ki je že dve leti pred tem preizkušal paritve z različnimi psi. Njegov namen je bil ponovno vzrediti čvrstega, dolgodlakega kmečkega psa. Kurtove želje pa so bile že drznejše, kajti dolgodlakega psa čuvaja je enačil z udomačitvijo volčjih psov, ki jih je želel rekonstruirati. Z vzrejo je pričel tako, da je izbral živali, ki jih je našel v nemškem sredogorju. V teh pustih predelih, na odročnih kmetijah in robustnih klimatskih pogojih je našel prave pogoje za vzrejo. Čuvaji naj bi bili odporni proti različnim vremenskim vplivom, robustni in zanesljivi. Pse, ki jih je našel na tem območju, je imenoval "tipske" pse.

 

Zaradi prve svetovne vojne je moral s prvimi poskusi vzreje zaključiti. Leta 1922 je bila v nemškem mestu Thale najdena vzrejna knjiga, iz katere je bilo razvidno, kdaj je Kurt f. Konig pričel s sistematično vzrejo hovawartov. Iz teh podatkov je mogoče razbrati, da so Konig in prejšnji vzreditelji hovawartov, tipske pse namensko parili z modernimi pasmami. Med njimi so bili švicarski planšarski pes, novofudlandec, kuvas, leonberžan, verjetno tudi seter (ptičar) ter nemški ovčar (predvsem staronemškega tipa) in skrivnostna psica Tessa, za katero se še danes ne ve, kateri pasmi je pripadala. Ugibanja gredo v smer hrtov (hrtolikim psom) in divjim psom, ki naj bi bil prenešen iz Severne Amerike. Leta 1937 so pasmo hovawart v Berlinu uradno priznali kot samostojno pasmo in seveda nadaljevali s poskusi vzreje. Leta 1948 so se vzreditelji združili v Društvo vzrediteteljev hovawartov (Rassezuchtverein fur Hovawart Hunde - RVZ). Pasma se šteje za čisto pasmo od leta 1959. Konec leta 1969 je bila pri križanju zadnjikrat uporabljena druga pasma in sicer novofundlanec. Pasma je dobila ime po stari nemški besedi "hovawart" (hof -dvorišče), (wart - wahter-čuvaj), kar pomeni čuvaj domačije oziroma dvorišča.

Ime pasme se v zapisih prvič pojavi že v 13. stoletju v Statutu (Schwabenspiegel). Prvi dokumentirani zapisi segajo v leto 1210, ko so slovanski osvajalci oblegali nemški grad Ordensritterburg. Grad je bil osvojen, njegove prebivalce skupaj z grofom pa so poklali. Vendar pa je eden od grajskih hovawartov rešil grofovega sina. Kljub temu, da je bil pes ranjen, je odvlekel drobceno dete v sosednji grad in rešil dečkovo življenje. Eike von Repgow, grofov sin, je odrasel in postal znamenita osebnost v nemški pravni zgodovini. Poznan je po izdaji Sachenspiegel, najstarejši ohranjeni zakonik iz srednjeveške Nemčije. V njem je opisan hovawart s ponosom, kar niti ne preseneča, glede na to, da ga je ponosen pes rešil. Zakonik je bil objavljen leta 1274 in v njem je hovawart omenjen med psmi, za katere je bilo treba plačati odškodnino za primere kraje ali uboja psa."Kdor je ukradel hovawarta in so ga ujeli, je moral plačati 10 florintov in je moral najti lastniku novega enakovrednega psa. Ime pasme se v zapisih prvič pojavi že v 13. stoletju v Statutu (Schwabenspiegel).

 

"Enkrat hovawart,                                  vedno hovawart."

© 2014 - 2019 Hovawart Klub Slovenije - HwKS | Vse pravice pridržane