Hovawart je delovni pes z zelo dobro razvitim vonjem, ki uživa, če ga zaposlimo tako telesno kot umsko. Zato se odlično obnese tudi kot pes reševalec, a pri tem potrebuje posebne tehnike in metode šolanja, ker se značajsko precej ločuje od tipičnih pasem, ki jih uporabljajo v reševanju.

 

V Sloveniji pse šolamo za iskanje pogrešanih oseb na terenu (v gozdu), iskanje pogrešanih oseb izpod ruševin in iskanje pogrešanih oseb v snežni plazovini. Prav tako imamo možnost šolanja sledenja. Poleg iskanja, se morajo psi preizkusiti v poslušnosti in premagovanju različnih ovir. Ko vodnik opravi teoretične in praktične preizkuse o potresih in nevarnostih v ruševini, osnovah sledenja in iskanja, nevarnostih v gorah in plazovih, prvi pomoči ponesrečencu, prvi pomoči psu, radijskih zvezah ZARE, orientaciji in topografiji ter vrvni tehniki, lahko začne opravljati izpite tudi s svojim psom. Izpiti so v vseh disciplinah razdeljeni v dve stopnji (A in B), pri vsaki disciplini pa je možno opravljati tudi predizpit E. Ko pes dopolni 14 mesecev, lahko opravlja predizpit, pri starosti 18 mesecev pa lahko opravlja izpit za reševalnega psa stopnje A. Ko pes opravi izpit A iz iskanja v gozdu in izpit A iz iskanja izpod ruševin, postane reševalni pes, njegov vodnik pa vodnik reševalnega psa. V ta namen prejmeta vsak svojo značko. Seveda pa se tu šolanje ne konča. Ko pes dopolni 20 mesecev, lahko opravlja tudi izpit za reševalnega psa stopnje B. Vsi izpiti so sestavljeni iz iskanja ter poslušnosti in ovir, le da se med seboj razlikujejo po sami težavnosti (dve stopnji: A in B, nacionalni, mednarodni, IRO izpiti). Izpite je potrebno vsako leto obnavljati, da se ohrani naziv aktivnega vodnika. Enkrat do dvakrat tedensko potekajo treningi, poleg tega so razni tabori, vaje, tekmovanja, izpiti, preizkušnje, iskalne akcije, seminarji in izobraževanja tako doma kot v tujini. Pogoji, kdaj postaneš vodnik reševalec in kako dolgo ohraniš naziv aktivni vodnik, se med društvi nekoliko razlikujejo. Vsi izpiti, ki jih morajo opraviti naši psi, pa so povsem enaki.

 

Čeprav je dandanes zelo moderno psa izšolati v izredno kratkem času (v roku enega leta), to s hovawartom ne bo mogoče. In tudi prav je tako. Psa je potrebno šolati počasi, saj bo le tako ohranil voljo do dela vse do pozne starosti. Pri hovawartu je to še toliko pomembneje, saj dozorijo šele pri treh letih. Ker so hovawarti lahko precej nezaupljivi do tujcev, poleg tega pa nimajo razvitega nagona po plenu, je v prvi vrsti potrebno, da ima hovawart kot mladič čim več različnih pozitivnih izkušenj s tujimi osebami. Zelo priporočljivo je, da se tuje osebe s psom tudi igrajo (igra mora biti pravilna!), saj jim bo tako bolj zaupal, krepil pa bo tudi nagon po plenu, kar bo omogočilo lažje nadaljnje šolanje. Pri šolanju za reševanje je namreč marker (skrita oseba) tisti, ki psa nagradi in mora biti psu zanimiva, privlačna, kar je v nasprotju z njegovo vlogo čuvaja. Če se hovawart ne bo želel igrati s tujimi osebami, mu tega nikar ne skušajte vsiliti s silo, saj bo s tem le izgubil voljo do dela in zaupanje v tujce. Hrana kot nagrada je pri hovawartu običajno dovolj mikavna, saj so nekateri hovawarti pravi požeruhi. Seveda pa naj bo ta hrana nekaj posebnega, tisto, kar ima vaš hovawart najrajši in dobi le ob redkih priložnostih, torej ob uspešno opravljenih vajah. Izredno pomembno je tudi, da se vaš pes že kot mladič sreča z različnimi situacijami (pozitivni stiki z drugimi psi, mačkami in drugimi živalmi, navajanje na tekače, kolesarje, rolarje, mestni vrvež, vožnja z avtom, dvigalom, hoja po stopnicah, vendar ne pred pol leta starosti, hoja po železnih mrežah, hoja v čisti temi) ter spozna različna okolja in podlage (gozd, beton, sneg, listje, travnik, drseče in premikajoče se podlage, voda), ker bo tako šolanje z njim potekalo lažje. Pri iskanju pogrešanih oseb, predvsem izpod ruševin, se bo pri hovawartu namreč lahko zgodilo, da bo na novih lokacijah precej previden in nezaupljiv. V takih primerih se najprej skupaj s psom sprehodite čez ruševino – skale, žice, neprijetni material, kot so majajoče lesene deske, palete, žagovina, stiropor – šele nato pričnite s samim iskanjem. Nikar se ne ustrašite, če se bo treba čez ruševino sprehoditi večkrat, oziroma ob vsaki menjavi lokacije. Le ob dovolj različnih izkušnjah, bo pes postajal vse samostojnejši in samozavestnejši.

 

Če si pes vseeno ne bo upal čez kakšno prepreko, ne bo nič narobe, če mu pomagate s krajšim potegom z vrvico. Ko gre namreč pes enkrat uspešno čez oviro in tako ugotovi, da ni to nič hudega, bo naslednjič oviro premagal tudi sam. Toda pozor, potega z vrvico ne smete enačiti z vlečenjem psa na oviro!

 

Preden začnete s samim iskanjem, bo pes moral znati lajati na ukaz. Sprva bo lajal na vašo komando »glas«, nato bo lajal le na telesno govorico, ko bomo roke dali čez prsa. Psi reševalci namreč ravno z lajanjem nakazujejo najdeno pogrešano osebo, in sicer tako dolgo, dokler do njega ne pridemo mi, vodniki. Ker hovawarti ne lajajo brez razloga, se lahko zgodi, da boste imeli tu nekaj težav. Lajati na ukaz še ne bo tako velik problem, kot kasneje, ko mu ne boste smeli več pomagati. Izredno pomembno je, da ga ob vsakem iskanju pravilno nagradite. Sprva je dovolj, da mu daste nagrado že po prvem laježu. Šele nato postopoma daljšate dolžino lajanja. Ob dovolj veliki motivaciji in pravilnem nagrajevanju, bo tudi hovawart lepo lajal, morda sicer ne tako intenzivno kot kakšna druga pasma, a vseeno dovolj dolgo in vztrajno.

 

Izredno pomembno je, da tudi, ko pes enkrat že zna iskati, delo ne poteka monotono, torej vedno po enem in istem kopitu. Vaje morajo biti raznolike, drugače se bo hovawart začel dolgočasiti. Enkrat je na primer skrita le ena oseba, drugič dve ali tri, enkrat se dela na motivacijo, da marker kliče psa in se mu skrije tako da ga vidi, drugič se dela iskanje tako kot poteka na izpitu. Včasih je dovolj, da zalaja dvakrat, drugič naj laja dolgo. Tako hovawart nikoli ne bo vedel, kaj ga čaka in kaj boste od njega zahtevali, zato vaj ne bo moral izpeljevati po svoje, kar se rado zgodi predvsem pri poslušnosti in ovirah.

 

Tako kot v vseh športnih disciplinah, tudi pri reševanju ne smete delati s silo. Šolanje mora potekati na pozitivni motivaciji, pes mora delati zato, ker si želi, ne zato, ker mora. Seveda pa to ne pomeni, da mu ne smete postaviti mej. Pri šolanju morate biti izredno dosledni. Ko od njega nekaj zahtevate, to mora storiti, jasno mu morate pokazati kaj sme in česa ne. Če ste psu rekli, naj sede, mora sesti in ne ležati ali pa celo ignorirati vaš ukaz. Če pes med iskanjem začne početi druge stvari (žretje hrane, igra s palicami, itd), morate z glasnim »fuj« ali »ne« to dejanje preprečiti in ga motivirati za samo delo. Če je še vedno »gluh« za vaše ukaze, ga daste na privez ali v avto ter ga ignorirate. Velikokrat pomaga že, da mora pes samo opazovati druge kako iščejo, to ga naredi neverjetno ljubosumnega in neučakanega za delo.

 

In morda še za konec, čeprav je veliko polemik glede tega, kaj izbrati, psa ali psico, je pri reševanju morda vseeno bolj primerna psica, predvsem zaradi lažje konstitucije. Velikokrat se namreč zgodi, da morate psa dvigniti ali ga kam prenesti, kar bo neko dekle težko storilo s 40, 50 kilogramskim samcem. Poleg tega se psičke lažje splazijo v manjše luknje ali rove.

Vsekakor vam bo delo s hovawartom v pravi izziv, a vas s pravim pristopom pes zagotovo ne bo razočaral.

 

 

.